Včasih nas telo opomni, da je čas, da se ustavimo. Da prisluhnemo sebi. V hitrem svetu, kjer pogosto pozabimo na svoje potrebe, je občutek notranje harmonije nekaj, po čemer hrepenimo, a si ga le redko dovolimo zares občutiti. Harmonija ni le miren um ali sproščeno telo. Je občutek povezanosti. Je stanje, v katerem dih, misli in srčni utrip ponovno zaigrajo v istem ritmu.
Prisluhniti tišini v sebi
Masaža je ena izmed poti, ki nas lahko nežno in učinkovito vodi v to stanje. Ni le terapija za mišice. Je stik s sabo. Je tisti dragoceni prostor, kjer lahko odložimo breme vsakdana in dovolimo telesu, da spregovori. Brez besed, brez razlage. Samo skozi občutek, prisotnost in dotik.
Ko se prepustiš zavestnemu dotiku, se zgodi nekaj globljega. Telo začne spuščati napetosti, ki jih morda sploh nisi opazil. Vzorce, ki so se zapisali v mišicah. Spomine, ki se skrivajo v tkivih. Dih postane globlji, um se umiri. Vse, kar je bilo razpršeno, se začne zbirati nazaj v tebe.
Telo kot zemljevid
Vsak človek nosi v telesu svojo zgodbo. In vsaka masaža je pogovor s to zgodbo. Ne s ciljem, da jo spremenimo, temveč da ji prisluhnemo. S spoštovanjem, nežnostjo in občutkom. Pri delu ne sledim togemu protokolu, ampak tvojemu telesu. Njegovim potrebam, ritmu in občutljivosti.
Včasih telo potrebuje nežnost. Drugič moč. Včasih tišina zdravi bolj kot besede. Zato vsak tretma oblikujem intuitivno, iz trenutka, v globokem stiku s tem, kar je v tistem trenutku najbolj podprto.
Harmonija kot povabilo k življenju
Ko se telo spočije in živčni sistem umiri, se zgodi prostor. Prostor za dih. Prostor za občutek. Prostor za vse, kar si ti. Takrat ni več napora. Ni več notranjega boja. Samo prisotnost. Lahkotnost. Zavedanje, da si.
Notranja harmonija ni cilj, ki ga dosežemo in obkljukamo. Je praksa vračanja. Vsakič znova. Je odločitev, da si vzameš čas zase. Da se poslušaš. Da spoštuješ svoje meje in neguješ svoje telo.
In v tej negi, v tem dotiku, se zgodi nekaj čarobnega. Spomniš se, kdo si. In to je morda najlepše darilo, ki si ga lahko podariš.